legijatujcev

Dan preden sem ponovno potoval v Ljubljano, je Matej iz Radovljice osebno dostavil knjige, ki so jih natisnili v njihovi tiskarni. Z »izdelkom« sem bil zadovoljen. Bilo je kot predvideno in zadeva je tekla točno po planu.

Kot že rečeno, sem zgodaj zjutraj potoval v Ljubljano, kjer sem bil dogovorjen z novinarjem - gospodom Kavčičem iz Gorenjskega glasa (blog INTERVJU LEGIONARJA). Možakar se mi je takoj zdel zelo korekten. Objava v časopisu Gorenjski Glas mi je bila všeč, tako da je moje mišljenje o tem, da je Igor Kavčič v redu možakar, njegovo profesionalno delo samo potrdilo. Bilo mi je v veselje, da sem ponovno, po naključju ali zahvaljujoč usodi, sodeloval z nekom, ki je človek, kot se spodobi. Človek, ki se brez problema pogleda v ogledalo. Kaj naj rečem oz. napišem drugega kot: veliko sreče še naprej. Sicer je vsak sam svoje sreče kovač, toda gospod Kavčič tudi s peresom dobro in kvalitetno kuje svojo srečo.

Ko sva končala najino »kramljanje«, sem se podvizal, da ne zamudim na dogovor z gospodom Janezom Telminom iz Ljubljanskih novic. In takoj zatem sem ponovno hitel v hotel Mons, kjer sem bil dogovorjen z gospodom Dularjem iz Cangure. Pripeljal sem prvih sto knjig. Jaka Dular me je že čakal s soustanoviteljem te največje spletne knjigarne v Sloveniji, Primožem Mikuličem. Pogovor je bil pristen in kratek, saj sem jaz ta dan imel še veliko stvari za urediti, predvsem pa se mi je mudilo na direktni intervju v Grosuplje na radio Zeleni Val.

Tudi tokrat me je vljudno sprejela gospa Nina Božič, ki je že prvič pokazala, da je mojster svojega dela in da točno ve, kaj in kako. Ko sem prišel, je manjkalo samo nekaj minutk do tistega radijskega programa, v katerega si je zamislila vstaviti neposredni intervju in v katerem smo dvema poslušalcema, ki sta pravilno odgovorila na nagradni vprašanji, podarili dve knjigi. Predstavila me je voditeljici, katere ime sem žal, ampak res žal, pozabil. Naj izkoristim to priložnost in se ji zahvalim. Bila je zelo fina, elegantna in prijazna gospa, s katero sva samo na hitro dodelala nagradni vprašanji in odgovora, kasneje je ženska tako dobro improvizirala (saj o vsebini knjige »BORCI BREZ PRETEKLOSTI« in tej temi nasploh ni kaj dosti vedela), da sem bil zelo zadovoljen z intervjujem. Po intervjuju me je gospa Nina Božič seznanila še z reklamnimi vložki; kolikokrat in kako dolgo bodo objavljali reklamo o izidu knjige. Ponovno sva si segla v roke, zahvalil sem se ji in že sem vozil na Gorenjsko, v Kranj na Gorenjski Glas.

Bilo je že pozno popoldan, a gospa Marija Volčjak je bila še vedno na delovnem mestu. Bil sem zadovoljen, da je bila tukaj, saj sem se prav z njo dogovarjal o promociji in prodaji knjig naročnikom njihovega časopisa. Tudi njim sem pripeljal prvo količino knjig po dogovoru. Nisem se mudil dolgo in zopet sem sedel v avto in se odpeljal v Radovljico. Neverjetno, koliko stvari sem tisti dan uspel urediti.

Slučajno sem od znanke iz Ljubljane, ki je s prijatelji prišla na dan odprtih vrat Legije v Nimes, dobil telefonsko številko od gospe, ki se ukvarja z marketingom. Ta gospa mi je priporočala, naj pokličem gospoda Franja Pogačnika iz oglaševalne firme CIFRA. Kar sem seveda tudi storil. Dogovorjeno je bilo, naj ga pokličem, ko se bom kaj mudil v tistih krajih, da bomo videli, kaj bi se dalo storiti.

Gospod Franjo je nosil simpatičen klobuk z velikimi krajci, tako da sva se hitro identificirala. Sedla sva v enega od prisrčnih gostinskih lokalov in beseda je dala besedo. Bil je zelo sproščen, nič uraden ali zakrkjen, vse je teklo tako spontano in domače, da je bilo res prijetno sedeti za isto mizo s tem gospodom. Bil sem presenečen nad njegovo dobrosrčnostjo v zvezi s plakatiranjem mojih reklamnih plakatov, še bolj pa, ko mi je predlagal, da lahko, če seveda želim, pokliče enega od njegovih dobrih prijateljev, ki je novinar in ga bo morda moja zgodba o Legiji tujcev in moji knjigi zanimala. Rečeno, storjeno. V lokal je prišel prav tako prijeten gospod kot tale prvi sogovornik in sedel za mizo. Gospod Franci Černe je delal kot novinar za Radio Triglav in ga je moja nevsakdanja štorija o »Legiji« malce zanimala, tako da sva kar tam, na licu mesta, posnela intervju. Sprva nisem mogel verjeti, kaj se v bistvu dogaja, saj je tisti dan promoviranje moje knjige šlo tako gladko, da je že to z g. Franjom Pogačnikom bilo več kot perfektno, sedaj pa še intervju za Radiom Triglav z g. Francijem Černejem. To pa je že bilo skorajda kot v sanjah. Pa ljudje govorijo, kako so Gorenjci škrti. Na lastni koži sem ugotovil nasprotno, da so zelo fini in da znajo oz. želijo pomagati. Sreča? Mislim, da tukaj sreča nima nikakršne veze. Človek je takšen ali drugačen, pa bila sreča ali ne. Ta dva pa sta bila prijazna, domača, humana, pripravljena pomagati, skratka veličastna. Res redkokdaj srečaš ljudi, da se v njihovi prisotnosti že ob prvem kontaktu počutiš sproščeno, kakor da se poznate že sto let.

 Dan je bil več kot uspešen. Iz Radovljice sem se podal preko čudovitega Bleda v Tolmin.  

 Več o knjigi na: www.legijatujcev.com

Kakor vsak dan sem se tudi tokrat že navsezgodaj odpeljal v eno od vnaprej določenih mest v Sloveniji, kjer sem imel dogovore za promocijo knjige »BORCI BREZ PRETEKLOSTI«. Tokrat je šlo za tri dogovore, in sicer dva v Velenju in popoldan še v Sl. Konjicah. To so bili dogovori, ki so splavali po vodi pretekli teden, ko se je zataknilo pri tisku knjige oz. pri resoluciji slike za naslovno stran.

Velenje. Moj prvi sestanek je bil z g. Borutom Justinom na radio Moj Radio. Bil sem sicer malo razočaran, saj ga sploh nisem imel časti spoznati, a je možakar že vnaprej vse uredil - ko sem se pojavil v njihovem studiu, so takoj vedeli, za kaj gre. Na moje pozitivno presenečenje je bil predviden kar direkten intervju na njihovem radiu. Tako da sva si s simpatično gospodično samo segla v roke in že sem bil v studiu pred mikrofonom, oddaja je stekla in pogovor je že bil v javnosti oz. v ušesih njihovih poslušalcev. Bilo je tako hitro in spontano, da je izpadlo zelo dobro. Po končanem intervjuju sem se samo zahvalil, gospodična je že imela polno dela z drugo oddajo, jaz pa sem se ponovno znašel na »svobodi«. To je bil moj najbolj hiter intervju, kar sem jih imel. Bilo je; dober dan, intervju, ostalo se boste dogovorili z g. Borisom in nasvidenje. Ampak ne glede na to, da je zadeva bila kot na tekočem traku, je izpadlo (vsaj meni se je tako zdelo) v redu.

Naslednji sestanek je bil ravno tako v Velenju in sicer na radiu Naš Čas. Ker sem planiral več časa za porabo prvega sestanka, sem imel do drugega še nekaj prostih trenutkov. Zmeraj sem se držal pravila, kolikor se je pač dalo, da nisem nikoli zamujal. Pa tudi nisem hodil »gnjaviti« pred dogovorjeno uro, tako da sem tokrat lepo mirno sedel na teraso enega od prijetnih velenjskih lokalov ter sproščeno popil kavo in sok in se umirjeno predal sončnim žarkom. Zadnja leta je moje življenje bilo zelo dinamično in redki so bili trenutki tako brezbrižnega ubijanja časa in lagodnega počutja. Bil sem zadovoljen s svojo življensko potjo, zato sem z veseljem polnil pljuča z domačim zrakom, na domači zemlji.

Gospod Boris Zakovšek, s katerim sem se predhodno vse dogovarjal preko maila, me je lepo sprejel. Bil sem zadovoljen, da je napočil čas, da tudi osebno spoznam možakarja, s katerim je bilo prijetno kontaktirati preko elektronske pošte, saj so njegovi odgovori in predlogi bili zmeraj konkretni in jasni. Tokrat mi je predstavil novinarko gospo Bojano Špegel, s katero je bil predviden intervju o Legiji in o moji knjigi. Dogovorjeno je bilo, da ji pošljem en izvod, da bi se v par dneh lahko pripravila za bolj konkreten intervju, katerega bomo kasneje opravili v njihovem studiu. Rečeno, dogovorjeno in kasneje tudi storjeno. Z zadovoljstvom, da sem uspešno uredil zadevo za promocijo knjige tudi v tej medijski hiši, sem zapuščal mesto Velenje in se odpeljal v Sl. Konjice.

Na Radiu Rogla me je sprejel direktor Tomo Penič. Zanimalo ga je bolj podrobno, kako in kaj s knjigo, ter kaj pričakujem od njegovega radia, če lahko temu tako rečem. Po kratki obrazložitvi je poklical svojega prijatelja oz. voditelja radia Moj Radio v Velenju ter se dogovoril, da mu bo ta posredoval posnetek intervjuja, katerega bo kasneje, ob izidu knjige, objavil na njihovem radiu. Po krajšem prijetnem klepetu in kavi sva stvari dorekla in si segla v roko.

Osmi dan mojega potepanja in povsem amatersko poprijetega dela za promoviranje knjige je bil uspešen in upal sem, da bo čim več ljudi izvedelo za izid knjige. Saj je v bistvu to bil prvotni cilj vsega tega trkanja na vrata medijskih hiš. Pri tem pa sem seveda imel veliko sreče, da sem naletel na naklonjenost in humano pomoč, kamor koli sem prišel.  

Več o knjigi na: www.legijatujcev.com

   Veolia transport. Avtobusni mestni in primestni promet v različnih krajih Slovenije. Telefonski klic in pogovor z gospo Tatjano Jevšenak iz marketinga je bil pozitiven. Moja zamisel je bila izobešenje reklamnih plakatov v njihovih avtobusih, tako da je reklama vidna vsem njihovim potnikom ter se tako direktno obvešča o izidu nove slovenske knjige o francoski Legiji tujcev z naslovom »BORCI BREZ PRETEKLOSTI«.

    Kot sem že omenil, ni tako težko napisati in izdati knjigo. Težje jo je spromovirati, da ljudje vedo, da obstaja. Zato sem se te kočljive zadeve lotil sicer amatersko, a z veliko optimizma in zagnanosti. Zakaj amatersko? Zato, ker mi kot poklicnemu vojaku – Legionarju tovrstne zadeve niso niti malo znane. Le kako se jih lotiti? Seveda so k uspešni promociji knjige, če se lahko tako izrazim, veliko pripomogli ljudje, ki sem jih šele spoznal in vendar so bili pripravljeni pomagati. In ravno to je namen mojega bloga, da povem, da v Sloveniji obstajajo še zmeraj dobri ljudje, med katere je spadala nedvomno tudi gospa Tatjana Jevšenak iz marketinga podjetja Veolia transport.

   Zato sva se tisti, moj sedmi dan promocije, sestala, da sem ji prinesel določeno število reklamnih plakatov, ki jih je potrebovala za dokončno izvedbo »promocije«. Bil sem zadovoljen, ker mi je uspelo še na en dodaten način predstaviti knjigo, s katero želim tistim, ki jih ta tema zanima, predstaviti francosko Legijo tujcev.  

Več o knjigi na: www.legijatujcev.com

     Nov teden. S promocijo sem štartal v Mariboru in sicer na Radiu City, kjer sem bil dogovorjen z gospodom Radom Lovrenčecem. Najino srečanje je hitro našlo skupni jezik, saj je Rado padalec, tako kot sem bil nekaj let tudi sam in to je dalo povod, da sva si izmenjala nekaj izkušenj na tem področju. Ponudil mi je desetdnevno reklamo in s predlogom sem bil zadovoljen. Dogovorila sva se, da se oglasim, ko bo knjiga »BORCI BREZ PRETEKLOSTI« izšla in takrat mi bo tudi predstavil posneto reklamo. Segla sva si v roko in hitro po odhodu sem že bil z mislimi pri naslednji medijski hiši.

     Radio Prlek v Ormožu. Kakor v nekaterih predhodnih mestih, tudi v Ormožu še nisem nikoli bil. Ravno iz tega razloga sem bil vesel, da sem lahko povezal prijetno s koristnim ter istočasno spoznaval mesta in kraje širom Slovenije. Mesto Ormož ima zelo lep grad in ravno v tem gradu je sedež Radia Prlek. Pričakala me je prijazna novinarka, s katero sva hitro po mojem prihodu in kratkem spoznanju posnela nekajminutno predstavitev knjige za kasnejše predvajanje. Dogovorila sva se tudi za reklamni vložek, in sicer enak kot na Radiu Zeleni val, seveda z dovoljenjem gospe Nine.

     Iz Ormoža sem se odpeljal zadovoljen, saj je bil še en dokaz več, da v Sloveniji obstajajo ljudje, ki so pripravljeni pomagati. 

     Več o knjigi na: www.legijatujcev.com

            Pred odhodom na dogovorjen sestanek v prostorih Radia Študent v Ljubljani sem si v hotelu privoščil črno kavo ter kozarec svežega soka. Pobrskal sem po moji agendi za točnim naslovom in ga vnesel v GPS, da mi je kasneje kazal pravo pot do dogovorjenega mesta, brez da bi se izgubil. Dogovorjen sem bil z Igorjem Krasnikom, ki mi je predstavil Tomaža Zanuka, s tem sem potem urejal vprašanja glede promocije knjige BORCI BREZ PRETEKLOSTI. Dogovorili smo se, da pošljem v branje eno knjigo (rečeno, dogovorjeno, storjeno) in se kasneje dogovorimo za datum intervjuja. Tisti dan sem na Radiu Študent bil lepo sprejet, postrežen s kavo in zadovoljen z dogovorom. Do izvedbe intervjuja žal kasneje ni prišlo. Razlog oz. pojasnilo Tomaža Zanuka mi sicer ni bilo popolnoma jasno, je pa zatrdil, da bomo to naredili v bližnji prihodnosti, ko bom zopet v Sloveniji, ter da naj kar pokličem. Takrat sem dobil občutek, da je šlo za diplomatsko izmikanje, čeprav je bilo medijsko sponzoriranje vnaprej dogovorjeno. Dejstvo je, da je v knjigi moč najti nekaj pikrih opazk na račun nekaterih študentov in nekako imam občutek, da je zaradi tega tudi prišlo do kasnejšega »nesodelovanja« z Radiom Študent.

            V hotelu Mons sem bil dogovorjen z gospodom Jako Dularjem, solastnikom največje slovenske spletne knjigarne v Sloveniji. Bil je sicer zgolj formalen sestanek, ki nama je omogočil, da sva imenu dodala obraz. Sicer sva se z lastnikom spletne knjigarne že preko elektronske pošte več ali manj vse dogovorila. To je dokaz, da je z njim zelo fino komunicirati, ker je bilo zmeraj nekaj konkretnih zaključkov, na osnovi katerih je stvar kar sama napredovala in napovedovala obetavno sodelovanje. Velik mož s prekleto dobro in učinkovito diplomacijo, ki človeka kar prevzame. Na sestanek je prišla tudi gospa Barbara Krevh, njegova računovodkinja, ki je bila zelo prijazna in mi je natančno razložila, kako se tej zadevi streže in kaj pravijo zakoni. Kar se tiče zakonodaje o prodaji knjige, obračunavanju, davkih, rabatih, računih, davkih na dodano vrednost, obveznih rokih, procentaži ter vsemu ostalemu balastu nisem imel pojma. No ja, računanje mi ne gre slabo od rok, čeprav nikoli nisem bil študent, vendar v tem primeru gre za kaj več kot za golo matematiko. Gospa je fino do podrobnosti razlagala, jaz pa sem si vse pridno zapisoval. Pogovor je bil poučljiv, predvsem pa prijeten in sproščen. Z gospodom Dularjem sva dorekla datum in število knjig za dostavo, si segla v roko in se poslovila.

Bil sem več kot zadovoljen, da bom sodeloval s spletno knjigarno »CANGURA«. Preden sem se z njim dogovoril za dokončno sodelovanje, so bili v teku dogovori tudi z drugimi knjigarnami, ki so bili dosti bolj poslovni, lahko bi rekel hladni, če že ne arogantni. Hkrati pa so požrešno zahtevali gigantski rabat. A z gospodom Dularjem so vsi pogovori, dogovori in navsezadnje tudi pogajanja bila vljudna, pristna in zadovoljiva. Zadovoljen in dobre volje sem zapuščal hotel Mons ter se po nekajdnevnem potepanju vračal domov v Maribor, da se pripravim za nove izive. 

Več o knjigi na: www.legijatujcev.com 

            Hribovita, zelena in mirna jutranja narava Slovenije me je kar prevzemala. Cerkno, kjer sem bil prvič, je izredno lep kraj. Z radijskim direktorjem Ivanom Seljakom sva se slišala dan prej, da sem preveril, ali je dogovor o sestanku še vedno aktualen in ali ni morda kakšnih sprememb. Gospod Ivan je potrdil najin dogovor ter dodal, da me pričakuje. Tako je tudi bilo to jutro na Radiu Odmev, kjer me je gospod Ivan Seljak pričakal in mi obrazložil, kako si je zamislil promocijo moje knjige »BORCI BREZ PRETEKLOSTI« izpeljati na njihovem radiu. Takoj zatem me je že peljal v snemalni studio, kjer me je predstavil nadvse prijazni voditeljici programa, novinarki Maji Filipič. V studiu sva s pomočjo njihovih tonskih tehnikov posnela intervju, beseda je seveda tekla o Legiji. Kdaj bodo zavrteli posnetek in predstavili knjigo njihovim poslušalcem ter kolikokrat bodo vključili v program reklamne vložke, sva z direktorjem dorekla kasneje. Zraven tega me je prvi mož Radia Cerkno prijetno presenetil, ko sem se vrnil iz snemalnega studia, saj mi je ponudil štiri liste A4 formata, na katerih so bili naslovi nekaterih drugih radijskih postaj po Sloveniji, ter mi dobronamerno svetoval, naj poskusim pridobiti medijsko sponzorstvo tudi pri teh medijskih hišah. Hkrati pa mi je predlagal predvajanje pravkar posnetega intervjuja na Radiu Kobarid ter se ponudil, da zadevo osebno uredi, seveda če se strinjam. Le kako se ne bi strinjal, bil sem vesel in zadovoljen, da sem ponovno naletel na človeka s toliko dobrote in samoiniciativnosti napram tujemu sočloveku. V bistvu sem bil presenečen in zbegan, saj nisem vedel, kako reagirati v takšni situaciji, ki je v svetu, v katerem sem živel že skoraj petnajst let, skorajda ni. Beseda hvala se mi je zdela nekako premajhna, a to je bilo edino, kar sem lahko z veliko mero vljudnosti storil in se iz srca zahvalil. Hvala še enkrat gospodu Ivanu Seljaku, Maji in celotnemu kolektivu Radia Odmev iz Cerkna, kjer so posneli tudi izjemno lep radijski reklamni vložek ob izidu knjige.

Cerkno sem zapuščal zadovoljen, kako ga tudi ne bi, saj je šlo celo bolje, kot je bilo predvideno.

Pot me je vodila čez hribovit del te krasne Slovenije proti Škofji Loki.

Na Radiu Sora v Škofji Loki sem imel dogovorjen sestanek z gospodom Marjanom Potočnikom, direktorjem tega radia, ki me je ravno tako lepo sprejel in ponudil direktni intervju za predstavitev knjige, kakor tudi nekajdnevni reklamni vložek. Dogovorila sva se, da jim pošljem eno knjigo za boljšo pripravo intervjuja, ter uskladila termin, kdaj bi naj napravila intervju. Zadeva je bila dorečena, zaželel mi je veliko uspeha in kmalu nasvidenje. Radio Sora sem zapuščal z občutkom zadovoljstva, saj sem tisti dopoldan uredil in se dogovoril celo več, kot sem pričakoval.

Hitel sem v tiskarno Radovljica po reklamne plakate, ki so jih natisnili pred dogovorjenim rokom. Matej Mužan in njegov brat, direktor Matjaž Mužan, sta me lepo sprejela ter mi po kratkem pogovoru ob kavi, katera mi je prijala, poklonila darilo Tiskarne Radovljica. Pozornost, ki razveseli.

Takoj zatem sem se moral vrniti v Kranj, kjer sem bil dogovorjen z gospo Marijo Volčjak pri Gorenjskem glasu. Gospa Marija mi je predložila, da se naredi intervju in se ga objavi v njihovem časopisu, zraven pa ponudila prodajo knjige v njihovi prodajalni za naročnike časopisa z manjšim popustom. S predlogom sem se strinjal, zato mi je predstavila njihovega novinarja Igorja Kavčiča, s katerim sem se dogovoril, da se dobiva v Ljubljani in narediva intervju (intervju je objavljen na blogu v prispevku INTERVJU LEGIONARJA).

Vrnil sem se v Ljubljano, kjer sem v enem od hotelov prespal, saj sem naslednji dan imel v Ljubljani dva sestanka. 

Več o knjigi na: www.legijatujcev.com 

Zadevo z resolucije slike so v tiskarni Radovljica profesionalno uredili, tako da sva se z Matejem dogovorila, da se dobiva v Ljubljani za predogled. Dogovorjeno je torej bilo, da mi bo prinesel pokazat osnutek platnice ter reklamnega plakata, da potrdim, ali je OK in ali lahko gre v tisk.

Ta dan sem imel vnaprej dogovorjene tri sestanke. Enega v Grosuplju na radio Zeleni Val in dva v Ljubljani. Pri Ljubljanskih novicah in na Radio1, tako da je nepredvideni sestanek z Matejem v Ljubljani elegantno vpadel v agendo mojega »potepanja«, kot naročeno. In s tem mi je storil uslugo, da nisem rabil še posebej hiteti iz Ljubljane v Radovljico na konzultacijo.

Tisto jutro me je pot vodila prvič v Grosuplje. No, priznati moram, da to ni bil edini kraj, kamor sem se podal prvič med celotnim pettedenskim promoviranjem knjige »BORCI BREZ PRETEKLOSTI«. Slovenijo sem prepotoval po dolgem in po čez, kot se temu reče, ter videl veliko novih mest, krajev in vasi. Slovenija je res lepa dežela. Kot Legionar sem veliko potoval na različne misije po celem svetu, pa tudi izven profesionalnega življenja sem kar nekaj potoval. Tako da je trditev, da je Slovenija lepa, vsaj iz mojega vidika, utemeljena.

Grosuplje, radio Zeleni val. Sprejela me je fina in uglajena ženska, gospa Nina Božič. Tokrat, z razliko od dveh predhodnih medijskih hiš, nismo posneli predstavitve knjige. Gospa Nina je namreč predlagala, da predstavitev izpeljemo v živo in podarimo poslušalcem knjigo ali dve. Med tem časom bodo v njihovem studio pripravili reklamni vložek. Beseda je dala besedo, dogovorila sva se za datum, si segla v roko, rekla nasvidenje in - vidimo se za direktni intervju. Zadovoljen sem sedel v avto in se odpeljal na naslednji dogovorjeni sestanek z gospodom Janezom Telminom iz Ljubljanskih novic v Ljubljano. Tudi z gospodom Janezom je zadeva bila na nivoju. Na hitro mi je obrazložil njegove predloge ter možnosti, kaj lahko storijo »Ljubljanske novice« za promocijo moje knjige. Hkrati pa mi je predlagal, naj poskusim pri STA (slovenska tiskovna agencija) doseči kakšno objavo, da bi promocija knjige bila še bolj uspešna,  kakor tudi pri ostalih časopisnih hišah po Sloveniji. To sem tudi že storil, toda na moje maile se niso odzvali, oz. zelo redki. Ni bil presenečen, da je bil zelo nizek odziv medijskih hiš, saj nisem znana osebnost, pa čeprav sem napisal knjigo z zanimivo temo. Obljubil je, da mi bo posredoval elektronske naslove novinarjev, katerim naj pišem, in obljubo je držal. Bil sem zadovoljen in presenečen nad njegovim dobrim namenom. Kar mi je dalo vedeti še enkrat in potrdilo že dognano ugotovitev, da še vedno obstajajo dobri ljudje, ki so pripravljeni pomagati.

Kakor tudi Matej iz tiskarne Radovljica, ki je tisti dan prinesel osnutka platnice in reklamnega plakata kar v Ljubljano. Segla sva si v roke in sedla na terasi bara. Zadevo so v tiskarni Radovljica zelo dobro izpeljali, bil sem zadovoljen z rezultatom, kakor tudi z njihovo pomočjo. Zato sem se moral nekako oddolžiti in sem Mateju ter fantu, ki je delal na tem »projektu«, podaril vsakemu po eno steklenico rdečega vina, katerega pridelajo in polnijo upokojeni Legionarji v legionarskem domu za invalide ter ostarele Legionarje v Franciji. Legio Patria Nostra.

Kazalo je na zelo uspešen dan, a življenje ni pravljica, zataknilo se je pri tretjem dogovoru. Preden sem se napotil na Radio1, sem jih poklical, da bi preveril, ali dogovor še drži. Gospa, s katero sem govoril po telefonu, me je kasneje poklicala nazaj in povedala, da je žal gospod Andrej Vodušek zaseden (sestanek ali nekaj podobnega). Rekel sem si, dobro, pridejo vmes stvari, ki se jih pač ne more predvidet, in to je to. Zato sem jo vljudno povprašal, če lahko pokličem kasneje, da vidim, ali obstaja kakšna možnost za drugi termin? In tukaj sem dobil diplomatski odgovor, ki je dišal (morda se motim) negativno - da naj raje pošljem mail. Dobro, hvala, lep dan želim, nasvidenje. Bilo mi je jasno, da je za tisti dan definitivno sestanek padel v vodo, in morda ne samo za tisti dan. Mail sem kasneje poslal, odgovora še danes nisem dobil…

 Nadaljeval sem pot proti Cerknu, kjer sem imel naslednji dan snemanje. 

Več o knjigi na: www.legijatujcev.com 

Naslednji dan sem se že zgodaj zjutraj odpravil na pot proti Velenju in v mislih sem imel še včerajšnji dan ter snemanje v Lenartu in Murski Soboti. Nakar je zazvonil telefon in na drugi strani se oglasi prijazen fant Matej iz tiskarne Radovljica, kamor sem dal tiskati knjigo. Novica je bila slaba, saj je naslovnica za knjigo, katero sem poslal po e-mailu, bila v premajhni resoluciji in tako je bilo onemogočeno tiskanje naslovne strani knjige. Glej hudiča, dan se je začel zelo slabo. Kaj storiti? Novo naslovnico bo treba poslati čim prej, sicer knjiga ne bo natisnjena v dogovorjenem roku. V istem trenutku sta se pojavila dva problema! Prvi z naslovnico in premalo resolucijo, s čimer je bil posledično povezan datum izida knjige. Drugi problem je bil ta, da sem tisti dan imel že dogovorjena tri snemanja v različnih medijskih hišah in nisem imel časa za reševanje prvega problema. Matej mi je predlagal, da jim naj vsaj sliko pošljem po mailu, a ostalo bodo pri njih uskladili, tako da ne bo prišlo do zamude. Vsaj sliko potrebujejo čim prej, me je opozoril. Ponovno sem naletel na človeka, ki je pripravljen pomagati, čeprav bi Matej lahko po telefonu kratko malo razložil nastali problem in kasneje adijo. Ko bo problem rešen, bodo tiskali. Do takrat pa se znajdi in še enkrat adijo. Ne, Matej je bil pripravljen priskočiti na pomoč. Vnaprej dogovorjena priprava promocije na treh radijskih postajah je splava po vodi, saj je bilo potrebno rešiti problem s knjigo. Obrnil sem avto in se vrnil domov. Kajti kaj pomaga promovirati, če knjige ni oz. je ne bo ob pravem času!? Zato sem, kar se reda tiče, poklical vse radijske postaje in jim razložil, da se žal, čeprav proti moji volji, dogovorjenega sestanka ne morem udeležiti. Vendar bi bilo škoda, da zadeva pade popolnoma v vodo. Ponovno sem komuniciral z ljudmi ( Boris Zakošek – Radio Velenje, Borut Justin – Moj Radio Velenje, Tomo Penič – Radio Rogla Slovenske Konjice ), ki so zadevo razumeli in ni bilo problema. Snemanja so bila prestavljena. Bil je črni dan, vendar je sonce še vedno sijalo. Tudi drugi dan promoviranja moje knjige »BORCI BREZ PRETEKLOSTI« sem ponovno spoznal, da v Sloveniji še vedno obstajajo ljudje, ki so razumni in humani.

Več o knjigi na: www.legijatujcev.com  

Odločil sem se izdati knjigo v samozaložbi, kar niti ni ne vem kakšen problem. Večji problem se pojavi s promocijo, saj je potrebno obvestiti javnost, da obstaja knjiga. Kako to storiti, kako se te zadeve lotiti ? Tudi to verjetno ni problem komu, ki se ukvarja s tem. Toda jaz, ki mi je bolj domača puška in vojaški škornji, sem se srečal z novim izzivom. In ravno na tem področju sem v Sloveniji spoznal veliko korektnih, poštenih, dobrih in navsezadnje humanih ljudi. Celo v takšni meri, da sem bil presenečen nad pripravljenostjo ponuditi pomoč, ki so jo nudili nekemu tujcu - Slovencu. No, bili sta tudi dve slabi izkušnji, a mislim, da čisto gladko pač ne more iti.

Kakor koli že, ne morem mimo tega spoznanja, da so v Sloveniji še vedno « dobri ljudje ».

Preden sem prišel na dopust v Slovenijo, sem dva meseca pred tem štartal z delom preko računalnika ter poslal neznano število mailov za medijsko pomoč, naslovljenih na različne medijske hiše širom po Sloveniji. Kakor tudi z iskanjem najbolj cenovno ugodne in hkrati kvalitetne tiskarne za tisk knjige.

Po prihodu v Slovenijo sem sledil svoji agendi, katero sem sestavil skladno z dogovori medijskih hiš. Prva pot me je vodila na snemanje o predstavitvi knjige v Lenart, na radio Slovenske gorice in takoj zatem, še isti dan, v Mursko Soboto na TV AS. Pri Radiu Slovenske Gorice me je gospa Tatjana Letnik lepo sprejela ter sva malce pokremljala, preden je bil prost novinar, s katerim sem kasneje opravil radijski intervju na temo Borci brez preteklosti, ter knjigo tako predstavil njihovim poslušalcem. Gospa Tatjana je bila prijazna, kakor tudi vsi ostali člani na Radiu Slovenske Gorice. Hvala.

Nadaljeval sem pot še po stari cesti proti Murski Soboti, po kateri me je vodil moj GPS Garmin, ter tako brez iskanja prispel točno pred hišo TV AS. Sicer z nekajminutno zamudo, kajti cesta je polna tujih kamionov, ki križajo Slovenijo iz jugovzhodne Evrope. Tudi tukaj me je šarmantna gospa po imenu Mirjana Ropoša sprejela z nasmehom na ustih. Z novinarjem Borisom Cipotom sva se rokovala in se vsedla v njihov snemalni studio. Beseda je stekla, z njo pa tudi snemanje reportaže za njihovo oddajo Sreda v Sredo. Zahvaljujem se gospe Mirjani Ropoša in gospodu Borisu Cipotu, kakor tudi celotnemu kolektivu TV AS, ki je delal na tem intervjuju. Zelo fina in profesionalana ekipa.

Več o knjigi na: www.legijatujcev.com

Intervju na TV AS :

http://www.tv-as.net/Sreda_v_sredo,430,0,0,1,3017.html#video

Z novinarjem časopisa Gorenjski Glas, Igorjem Kavčičem sva se dobila v Ljubljani, sedla v eno od ljubljanskih kavarn, ter začela debato. On je spraševal, jaz sem odgovarjal. Beseda je tekla o francoski Legiji tujcev. Da sva se pogovarjala o tej temi, ni bilo slučajno. Razlog : napisal sem knjigo BORCI BREZ PRETEKLOSTI, v kateri opisujem svoja lastna doživetja v tej legendarni vojaški ustanovi, ki živi z motom « Legio Patria Nostra ».  

Več o knjigi na : www.legijatujcev.com 

Intervju : 

Legija borcev, ne kriminalcev

Isti letnik sva. Jaz novinar, moj sogovornik Robert Markuš vojak. Legionar. Oba petnajst let vsak v svojem poklicu. On se bo poleti upokojil, mene do pokojnine čaka še kakih 25 let dela.Robert je eden od tistih redkih Slovencev, ki je »služil« znamenito francosko Legijo tujcev, v kateri je danes okrog osem tisoč borcev. Gre za srčne može, predane vojake ali zakrknjene kriminalce, ki so iz domovine zbežali pred roko pravice? V knjigi z naslovom Borci brez preteklosti Robert razkriva resnico o službi, v kateri je preživel petnajst let. 

Tujska legija, kot se običajno reče, ali Legija tujcev, kot pišete v knjigi?

»Vseeno. Mislim, da je v obeh primerih jasno, za kaj gre. Sam na prvo mesto postavljam Legijo, ki ima kot institucija primaren pomen. Sam sem le eden od mnogih tujcev, ki so v njej dobili službo. Hrvati in Srbi enako rečejo Legija stranaca.«  

Iskreno povedano, ko sedim tule pred vami, ne vem, ali naj se bojim človeka, ki je petnajst let preživel v Legiji tujcev, ali naj vas sprejmem predvsem kot poklicnega vojaka, ki končuje svojo vojaško kariero? Stereotip, ki velja za tiste, ki ste se kdajkoli pridružili Legionarjem, je: zaradi kriminalne preteklosti je moral pobegniti iz domovine, Legija pa mu je bila neke vrste zaščita pred zaporom.

»Preden sem prišel v Legijo, sem tudi sam poslušal podobne zgodbe. Nekdo je povedal nekaj, kar je slišal od prijatelja. Ta ima prijatelja, ki je nekoč pri sosednji mizi slišal, da je bratranec ta in ta … Čenče. S tem sicer ne trdim, da v Legiji ni mogoče skriti kakšnega manjšega prestopnika, ampak to še ne pomeni, da smo zato v celoti neka združba lopovov in morilcev.«

Če nekoga išče Interpol, tega najbrž ni težko preveriti?

»Prepričan sem, da v Legiji to tudi preverijo. Mednarodnemu teroristu, zločincu, nekomu, ki bo mogoče sam imel celo občutek, da ga bo Legija sprejela prav zato, ker beži pred zakonom svoje države in ga s tem zaščitila, bodo njena vrata danes zagotovo ostala zaprta. Sam zagotovo nisem bežal pred policijo in prijatelj iz Maribora, s katerim sva šla skupaj v legijo, tudi ne. Zatorej, ne vem, zakaj bi imeli občutek nelagodja pred mano.«  

Nekaj se mora prelomiti v človeku, da se odloči za odhod v Legijo tujcev. Vi ste vanjo vstopili leta 1993, ko je bila Slovenija že samostojna država … Ste pred tem že služili jugoslovansko vojsko?

»Vojni rok sem služil v tankovski enoti v Beogradu. Že takrat sem veliko slišal o Legiji in mogoče sem celo že imel željo, da bi kasneje poskusil. Ampak mlad, kot sem bil, sem po vrnitvi iz vojske kmalu dobil otroka, se poročil in se kot energetik zaposlil v tekstilni tovarni. Slovenija se je osamosvojila, v tovarnah so začeli odpuščati, pojavljati so se začeli tako imenovani tehnološki presežki, ljudje so čez noč izgubljali službe. Plače so bile mizerne. Sam sem se že po nekaj letih razšel z ženo in …, saj nisem ravno pesimist, ampak nekako nisem več videl naprej, zato sem se odločil, da potegnem črto pod svoje dotedanje življenje. Zakon je šel po gobe, imel sem nikakršno službo, denarja, da bi začel na svoje, ni bilo, zato sem vzel mesec dni neplačanega dopusta in odšel v Francijo, da bi se prijavil v Legijo tujcev.« 

Slovenska vojska ni bila dovolj dobra? »Nasprotno. Jaz nisem bil dovolj dober zanjo. Takrat so rekrutirali samo fante s končano srednjo šolo, jaz pa sem končal le triletno poklicno.«  

»Nisem bil dovolj dober za slovensko vojsko. Takrat so rekrutirali samo fante s končano srednjo šolo, jaz pa sem  končal le triletno poklicno.«  Kaj so ob vaši odločitvi rekli domači?

»Mami nisem povedal resnice, preveč bi si gnala k srcu. Nisem ji mogel reči, da grem v Legijo in da bom mogoče že v naslednjih mesecih lahko padel nekje v Afriki. Da sem bral v časopisu, da v Franciji iščejo šoferje, sem se zlagal.«  

Se spominjate, kako …

»Seveda se. S kolegom iz Ljubljane, ki je bil ob razpadu države nižji oficir JLA nekje na Kosovu, ob vrnitvi v Slovenijo pa ni dobil službe, sva se odpravila v Marseille. Na železniški postaji St. Charles sva videla vitrino, v kateri je v več jezikih pisalo nekaj osnovnih stvari o Legiji. Vprašala sva žandarje, kam morava iti …«  

Koliko sta znala francosko?

»Niti besedice. Naslednji dan sva bila že v kakih 15 kilometrov oddaljenem kraju Aubagne, kjer je stacioniran prvi regiment in tudi sicer baza celotne Legije.« 

Vas je bilo strah?

»Bolj kot pred »zloglasno legijo« me je bilo strah, da ne bom dovolj dober, da bi me sprejeli. Najprej smo izpolnjevali teste, ki so bili na voljo v različnih jezikih, tudi v srbohrvaškem. Z njimi so hoteli čim več izvedeti o našem značaju. Sledili so zdravniški pregledi, kjer so spraševali za vsako najmanjšo ureznino. Imel sem luknjico za uhan, pa jih je že zanimalo zakaj. Sem bil v kakšni ulični skupini, sem homoseksualec … Sledil je fizični preizkus. Na koncu pa še »nastop« pred varnostno službo, vojaki ji rečemo gestapo. Zakaj si prišel? Kdo si bil? Kaj si počel? Potem čakaš, ali boš sprejet, ali ti bodo vrnili civilno obleko in te postavili pred vrata? Med vsemi temi preizkusi, ki so trajali nekaj dni, smo seveda morali delati v kuhinji, v domu invalidov, kjer živijo ostareli legionarji. Tudi to je bil neke vrste preizkus.« 

»Menjava identitete ni tak problem, tudi jaz sem ob prihodu dobil novo ime Richard Moros, ki me je potem spremljalo kar  štiri leta.« 

Hmmm, kar zgovorni se mi zdite za vojaka …

»Brez skrbi, takrat smo bili zelo zadržani. Že zaradi psihološkega pritiska, znašel sem se sredi tujcev, poslušal tuje jezike, jedel tujo hrano …, hkrati pa sem še razmišljal, ali mi bo uspelo ali ne. Vsi, ki smo bili sprejeti, smo potem odšli v 4. regiment v majhnem mestu Castelnaudary, kjer poteka osnovno usposabljanje in vse kasnejše specializacije, tečaji … To so bili štirje res brutalni meseci. Že prvi dan so nas maksimalno »zategnili«.« 

Dresiranje človeka za vojaka?

»Lahko bi tako dejal. Tam je vsak lahko spoznal, ali je tudi po duši vojak ali ne. Ali si zmožen prenesti ves fizični in psihični pritisk. Tudi pretepali so nas, klofute so padale kar tako mimogrede. Lahko si udaril nazaj, a si jih potem dobil dvojno porcijo. V Legiji se točno ve, kdo je zgoraj in kdo spodaj, čin je tisti, ki določa vse medsebojne odnose. Vselej se točno ve, kdo komu poveljuje. Tudi sam sem kasneje postal desetar in narednik in so bili nekateri vojaki po činu manj vredni od mene, čeprav smo bili pred tem enakovredni. Pred tem sva s prijateljem Poljakom skupaj čistila stranišča, ko sem v svojem vodu postal desetar, jih je na moj ukaz čistil le on. Po činu si namreč nisva bila več enaka.«  

Sta se tega oba zavedala?

»Seveda. Pa saj nisem človek, da bi ravnal grdo s podrejenimi, sem pa moral uveljaviti vso svojo avtoriteto, brez popustkov. Če nimaš avtoritete, postaneš copata. V Legiji rečemo caporal bale (desetar metla, s katero vsi pometajo). Lahko rečem, da smo vojaki iz držav z območja bivše Jugoslavije zelo priznani legionarji. Drži se nas nadimek stari. Skoraj vsi smo napredovali v podčastnike, nekateri tudi v častnike.«  

Primerjava z bivšo »jugo vojsko« bi bila najbrž neumestna?

»Zagotovo. Legija je nekaj povsem drugega. Odnosi med vojaki so tu povsem drugačni. Če hočeš, da bo vse skupaj delovalo, sta nujna popoln red in disciplina. Če bi pripadnik vsakega naroda počel le pet odstotkov tistega, kar ima v svoji navadi, potem bi bil navaden kaos. Vsak ukaz je potrebno brez prigovora izvršiti.« 

No, to je veljalo tudi v nekdanji jugoslovanski vojski, »prvo izvrši, pa se onda žali« (najprej naredi, pa se potem pritožuj) …

»Za razliko, da v Legiji ni nobenega pritoževanja. S tem si samo pokvariš celoten vtis o sebi. Vseskozi te ocenjujejo. Moraš napredovati. Če v petih letih ne dosežeš čina desetarja, te postavijo pred vrata, če po enajstih letih nisi pridobil certifikata prve stopnje, prav tako. Lahko te sprejmejo tudi nepismenega, ampak ko si enkrat noter, moraš vseskozi kazati nek napredek. Napredovanje je tudi nagrajeno. Poleg večje plače je motiv tudi, da imaš večjo odgovornost in manj fizičnega dela.«  

So v enotah samo tujci ali tudi Francozi?

»Zaradi učenja jezika je dobrodošlo, da so med nami tudi francosko govoreči vojaki. To so lahko Belgijci, Kanadčani, fantje iz nekdanjih francoskih kolonij, ne pa iz Francije. Ker je prepovedano sprejemati francoske državljane, morebitnim Francozom uredijo drugo državljanstvo. Menjava identitete ni tak problem, tudi jaz sem ob prihodu dobil novo ime Richard Moros, ki me je potem spremljalo kar štiri leta.« 

»Legionarja se ne sprašuje dveh stvari, zakaj je prišel v Legijo in ali je na koga streljal oziroma ga ubil.« 

Robert Markuš torej štiri leta sploh ni več obstajal …»

V Legiji zagotovo ne. Sem pa imel vse ostalo, poleg plače, zdravstveno, socialno zavarovanje, tudi davke. Legija tujcev ni neka paravojaška enota, ampak je povsem uradna vojska, kot taka del francoskih oboroženih sil. Na mirovne misije nikoli ne odhajamo iz lastnih interesov, ampak za interese Francije, Evrope.« 

Po šolanju ste prišli v padalsko enoto …

»Najhujše sem dal skozi in v nadaljevanju je bila moja največja želja, da pridem v padalski polk. Po končanem osnovnem usposabljanju je vsak vojak imel določeno oceno in na podlagi te smo imeli možnost izbirati enoto, kjer bi radi služili, od padalskega polka do pehote, minerskih in oklepnih enot. Najslabši tako niso imeli več kaj izbirati. Ko sem stal pred polkovnikom, me je ta na mojo željo nadrl, kaj, a oklepne enote niso dovolj dobre zate, pa sem mu v polomljeni francoščini odgovoril, da seveda so, ampak jaz bi bil vseeno raje padalec. Šele ko mu je moj nadrejeni poročnik prikimal, je polkovnik pristal in me dodelil v padalsko enoto. Tam sem bil kasneje dodeljen v enoto, ki se je specializirala za tako imenovane prehodne terene.« 

Kdaj ste bili potem poslani na vašo prvo pravo misijo?

»Po približno sedmih mesecih sem bil s padalsko enoto poslan v Čad, kjer sem bil pet mesecev. Kasneje so sledili štirje meseci v Centralnoafriški republiki, potem ko sem pridobil čin desetnika, sem bil pozimi in na pomlad leta 1995/96 v Bosni, kasneje sem odšel v Gabon, od koder smo bili za 44 dni poslani v Kongo. Sledila je dveletna misija v Djibutiju, bil sem v Katarju, pa tudi na Kosovu. Nekaj časa sem v centru za usposabljanje delal kot inštruktor, kasneje pa so me premestili v pehoto v Nimes, kjer sem še danes.«  

Je na kateri od teh misij prišlo tudi do oboroženih bojev?

»V direktnih bojih sam nisem nikoli sodeloval, tu in tam je prišlo do streljanja, a to je tudi vse, kar se tega tiče.« 

Niste prihajali v situacijo, da bi morali tudi ubijati?

»Kot rečeno, streljalo se je, ampak če je kdo bil ubit …, kako naj povem, o teh zadevah vojak ne govori rad. Bom dal nasproten primer, tudi ženske se ne vpraša ali prakticira analno, mar ne. So stvari, ki sodijo v intimno sfero posameznika in se ga o njih ne sprašuje.« 

Naloga novinarja je, da vpraša tudi po tistem, o čemer se ne govori …

»Se strinjam, razumite pa tudi, kaj vam jaz želim povedati. Legionarja se ne sprašuje dveh stvari, zakaj je prišel v Legijo in ali je na koga streljal oziroma ga ubil.« 

Je Legionar dobro plačan?

»Plačo prejemaš od vsega začetka, imaš bančno kartico, na katero dobivaš mesečno plačo, zdravstveno kartico (ju pokaže), skratka tako kot vsak zaposlen civilist. Legionar na začetku nima ravno največje plače, se pa ta kasneje s specializacijami, čini, ki jih pridobi, povečuje. Prav tako je zaslužek boljši, če greš na misijo. Sam s svojo družino že precej let živim v Nimesu zunaj kasarne in zaslužim dovolj, da bi preživel povprečno družino.« 

Še ena javna skrivnost naj bi krožila o Legiji tujcev. Namreč, da v času služenja Legionar prejema le polovico plače, drugo polovico pa mu hrani Legija na posebnem računu. Je res, da je vojak ob koncu služenja lahko poslan na nevarnejše območje, kjer je možnost, da padeš v boju, toliko večja? Del zasluženega denarja bi v primeru smrti tako ostal v Legiji …»

To so čiste laži. V času mojega služenja v Legiji se to ni dogajalo, lahko pa potrdim, da tudi moški, ki so zraven že po 25, 30 let, ne pomnijo, da kdo ne bi dobil zasluženega plačila, ali da bi šli po koga, ki je dezertiral. Moj prijatelj, s katerim sva prišla v Legijo, je dezertiral po enem letu, pa ni nihče prišel ponj in sedaj živi povsem normalno življenje. Niti ne vem, da bi koga ob koncu kariere namensko poslali v Afganistan, da bi ga tam počili in mu ne bi bilo treba izplačati denarja. To so neumnosti. Nasprotno, ko sem se jaz odločil, da bom po 15 letih izstopil, me že skoraj dve leti niso poslali na nobeno misijo več.« 

Kje ste kot vojak spoznali ženo?

»Doma. Ko sem hodil na dopuste. Najprej je bila simpatija, kasneje sva se navezala drug na drugega.«  

Kako je sicer v vojski z ženskami?

»Saj veste, o čem moški največ govorimo, o avtomobilih, športu in ženskah. Tudi za vojake so ženske, zakaj ne.« 

Homoseksualci v vojski nimajo mesta?

»Ne. Homoseksualnost v Legiji seveda ni dovoljena. Tisti, ki jo prakticirajo, to počnejo na skrivaj, daleč od oči.«  

Iz kakšnega motiva ste začeli pisati knjigo?

»Predvsem zaradi napačne podobe o Legiji in Legionarjih v javnosti. K pisanju so me spodbudili nekateri članki, ki niso govorili resnice. Posebej me je prizadel članek leto, dve nazaj, v katerem neki Srečko piše, kako je v Afriki pobijal otroke, kako mu je vrgel škatlico cigaret, da ga je lahko ustrelil v hrbet in mu ni bilo treba gledati v oči. To je bolno. Takega človeka bi morali postaviti pred sodišče. Kot narednik imam sedaj svojo skupino in vem, da svojih vojakov nikoli ne bi poslal ubijat nedolžnih in neoboroženih ljudi. Vojak mora biti pripravljen umreti in ubiti, a zato še ni morilec. Knjiga govori predvsem o Legiji tujcev, podkrepil pa sem jo z mojimi izkušnjami.« 

Nimate občutka, da imate po petnajstih letih Legije oprane možgane?

»Mogoče jih imam. Nekatere stvari, s katerimi sem se srečal kot vojak, se meni najbrž zdijo povsem normalne, za druge ljudi pa ne. Meni ne bi bilo težko zdajle oprtati si nahrbtnik in iti na marš 50 kilometrov. Ali pa, da bi me nadrejeni opsoval s kurbinim sinom … To najbrž je poklicna deformacija, sem pa vesel, da se sam vsega tega zavedam. Mislim, da bom, potem ko se bom letos poleti upokojil, povsem normalno živel.« 

Boste odprli gostinski lokal?

»Ne, kje pa. Najprej bova z ženo zgradila povsem običajno družinsko hišo. Imam nekaj načrtov, s čim bi se potem ukvarjal, ampak to bo zaenkrat še počakalo. Ni mi do materialnih stvari, več mi pomeni življenje. Ko sem v Afriki videl, kako ljudje živijo, se še toliko bolj zavedam, kaj imamo mi tukaj, pa ne znamo ceniti.« 

Ko pogledate nazaj …

»Sem ponosen na petnajst let, ki sem jih preživel v Legiji. Zadovoljen sem, da sem bil en kamenček v mozaiku velike Legije in da sem nekaj naredil iz sebe. Sprva bom zagotovo pogrešal druženje z ljudmi različnih nacionalnosti, pogovorov o njihovih in mojih izkušnjah. Mogoče je pa ta knjiga tista, s katero bom zaprl vrata in začel novo zgodbo v življenju.« 

Postali boste povsem običajen Slovenec, navijali boste za domač nogometni klub …, katerega že?

»Maribor, jasno.« 

Povezava na članek oz. intervju : http://www.gorenjskiglas.si/novice/razgledi_-_snovanja/index.php?action=clanek&id=21505